Skočniki Belega potoka

Dolgo sem si že govoril, da moram obiskati dolino, kjer teče Beli potok… A do nedavnega mi to nikakor ni uspelo. Tako pač je, da ko imaš nekaj pred nosom, kar odlašaš z obiskom tistega kraja. A sem se le odločil, spakiral fotoaparat in šel po nove fotografije. Moram reči, da me je potok tako presenetil, da sploh nisem prišel do višje ležeče soteske in slapov, saj sem se ustavil kar v strugi, malo nad sotočjem s Savo Dolinko.

Beli potok se živahno pretaka čez kamenje v strugi in v majhnih slapovih skače preko skal, ki so mu v napoto. Voda čudovite turkizne barve se zbira v majhnih tolmunih, ki so me takoj očarali. Ob vsakem sem se zadržal in iskal različne kote, dvigal in spuščal stativ ter preskakoval skalovje, da bi našel tiste res najboljše točke in tako prikazal lepoto, ki jo je ustvarila narava.

Tik ob strugi ni zaznati urejene poti, zato velja biti previden. Svet ob potoku je precej divji in v tistih nekaj urah, ko sem se zadrževal tam, ni bilo zaznati nobenega človeka, le kakšno kačo, ki je prišla malo na sonce. Pa tudi ta je izginila med luknjami v skalovju, takoj ko je zaslišala ropot, ki sem ga ustvaril s prekladanjem svoje opreme. Moral bi se podati še malo višje, da bi dosegel slapove, ki ležijo skriti v neokrnjeni naravi pod Kukovo Špico, a večer se je že naglo bližal, zato se nisem spuščal globlje v dolino. Kljub temu, da nisem dosegel cilja in da me Beli potok kliče nazaj, sem zadovoljen s prvim obiskom doline in s fotografijami, ki sem jih dobil.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *