Jesenska sonca

Dnevi, ko se je poletje prevesilo v jesen, niso bili najbolj fotografiji naklonjeni dnevi. Bili so polni dežja, megle, oblakov in nizkih temperatur. Te dni je fotoaparat počival na polici, jaz pa sem se prebijal skozi knjige in čakal lepšega in toplejšega vremena. Ko sem le dočakal dokaj suh dan, sem se odpravil na potep po Gorenjski, bolj točno proti Škofji Loki. Tam sem nekajkrat že bil in poznam zanimive točke, a tokrat moje pozornosti ni pritegnila pokrajina te čudovite doline niti staro srednjeveško mesto ali reka, ki teče skozenj. Tokrat so me v oblačnem vremenu pritegnile sončnice, ki so na polju pri cerkvi sv. Janeza Krstnika v Suhi pri Škofji Loki cvetele in žarele skoraj bolj kot sonce, ki smo ga te dni vsi tako pogrešali. Bilo jih je polno polje in ko sem jih zagledal sem se moral ustaviti in jih fotografirati.

Čez poletje sem se s fotografijo trudil iskati svetlobo v temi. Ta prvi jesenski motiv, ki mi je prišel naproti pa ima kljub temu, da so pogoji precej drugačni, zelo podobno simboliko. Na siv jesenski dan, so sončnice žarele in oddajale toplino in energijo. Bile so polne čebel, čmrljev in drugih žuželk, ki so v njih iskale hrano in zavetje. Bile so polne upanja in življenja.

Naj bo še tako temno, vedno lahko najdemo svetlobo, če se malo potrudimo. Naj bo dan še tako siv in hladen, vedno lahko najdemo nekaj barve in topline, da nas razvedri in ogreje. Ta simbolika, ki sem jo iskal že poleti, me tudi v teh čudovitih sončnih barvah opominja, da upanje vedno ostaja. Vedno se da najti nekaj lepega na tem svetu, če le stopimo ven in odpremo oči.